Zlata poroka

Draga jubilanta Elka in Ludvik! Hvala, ker sta nas zbrala okrog tega oltarja in nas povabila, naj se skupaj veselimo pomembnega jubileja 50-letnice vajine poroke ali zlate poroke. Ta dan morda za vaju ni tako slovesen in nekaj poseb-nega kot poroka sama, je pa gotovo toliko bolj doživet, ker je napolnjen ne samo s spomini na predporočni čas, ko sta se šele odločala, da se poročita, ampak tudi s spomini na vseh 50 let, ki so poroki sledila. 50 let je za koga veliko in za dru-gega malo. Odvisno je od tega, iz katerega zornega kota jih ocenjujemo. V tem času je kar nekaj ljudi, dragocenih vama ali nam vsem, že odšlo v večnost in smo se morali naučiti živeti. V mislih imam nekatere člane naših družin, prav tako tudi člane sosesk, vasi in župnij. Ti so morda zelo pozitivno vplivali na nas, čeprav se tega niso niti zavedali, saj je ta vpliv potekal predvsem preko njihove-ga zgleda in manj preko besed.
Po drugi strani pa je med nami kar lepo število v tem času rojenih mladih star-šev, odraščajočih in še majhnih otrok. Dve hčeri vama je dal Bog: Heleno in Evo, ki sta se v tem času izšolali, vsestransko dozoreli in si ustvarili lastni druži-ni. Gotovo se vsi veselimo v teh in drugih družinah v tem času rojenih otrok, ki že s svojim obstojem dajejo upanje za prihodnost te družine, vseh v tej župniji in v slovenskem narodu. Vsem mladim je vajina zlata poroka, Ludvik in Elka, spo-dbuda in zgled, da se bodo v prihodnje še bolj trudili za medsebojno ljubezen in zvestobo.
»Kaj pa je ljubezen?« se pogosto vprašujejo mladi, zlasti potem ko so na tem področju doživeli svoja prva razočaranja. Tedaj se namreč kot milni mehurčki razblinijo človeške predstave o ljubezni, če ne temeljijo na realnosti. Ljubezen je v prvi vrsti pripravljenost sprejeti drugega takega kot je bil, je in bo! Kdor hoče drugega sprejeti takega kot je, ta se mora najprej sam v marsičem spremeniti. In v tem smislu najprej sprejeti sebe. To pa običajno ni lahko, saj vključuje v sebi tudi nujnost spremembe svojega odnosa do drugih. Treba je torej znati in hoteti potrpeti z drugimi. Danes nekomu reči, da mora v tej ali oni reči potrpeti, pa je lahko že kar nevarno. Marsikdo tako besedo razume kot omejevanje njegovih človeških pravic ali nedopustno omejevanje njegovega dostojanstva.
Še pred nekaj desetletji je bilo obhajanje 50-letnice poroke nekaj redkega, saj jih je le malo doživelo zadostno starost za tak jubilej. Relativno blagostanje je pov-zročilo, da živimo dalj kot nekoč in je zato tudi možnost obhajati zlato poroko precej večja. A žal smo danes priča mnogim žalostnim zgodam, v katerih obi-čajno največ zgubijo otroci, ko se namreč zakonci, včasih zelo kmalu po poroki, v drugih primerih pa po dolgih letih skupnega življenja, preprosto razidejo. Pri-povedujejo šalo, da naj bi po zlati poroki rekel mož svoji ženi: »Kaj. pa zdaj? Koliko časa morava še biti skupaj?« Medtem, ko se eni sprašujejo ali bi se sploh poročili ali ne, pa drugi premišljujejo naj ostaneta skupaj ali ne.
Tu nam prihaja naproti Cerkev s svojim priporočilom, naj, če je mogoče, obha-jamo zlato poroko med mašo. Maša je namreč za nas kristjane osrednji življenj-ski dogodek in že prvi kristjani so čutili, da bi brez tega ne ohranili zvestobe Kristusu. Tisti, ki živijo skupaj kar tako brez poroke, običajno rečejo, da živijo s prijateljem ali prijateljico. Mi pa dobro vemo: Če je kaj na hudi preizkušnji v tem času, je gotovo prijateljstvo. Ljudje ga bolj kot kdaj prej z lahkoto zavržejo in pohodijo. Prijateljstva se hitro oblikujejo in tudi hitro propadajo. Zato je tako osebna in intimna zadeva kot je medsebojna ljubezen, v tako lahkotno oblikova-nih skupnostih izpostavljena preveč nevarnostim, da bi mogla obstati. Zato jih toliko zelo hitro propade. Živeti v zakonu pa je daleč več kot ohranjati ne bežnih čustvih temelječe prijateljstvo. Krščanskemu zakonu je namreč temelj sam Kris-tus, ki ima podoben odnos do svoje Cerkve.
Današnji dan je torej dan zahvale Bogu za vse, kar nam je dal, daje in bo dajal. Še posebej vama, zlatoporočenca, da bi tudi v prihodnje dajala lep zgled vsem.
Sveta maša se imenuje tudi evharistija, kar po naše pomeni zahvala. In pri maši so ob zahvali vedno tudi prošnje. Samo tisti, ki zna biti hvaležen že za majhne stvari, je vreden prejeti tudi velike. Zato danes vsi iz srca prosimo, naj vaju Bog blagoslavlja tudi v prihodnje, naj vama daje potrebnega zdravja in pravega miru tako v duši kot v medsebojnih odnosih!