Škofjeloški pasijon pred vrati

Skofjeloski_pasijonGotovo je vsak od vas, dragi bralci, že bil informiran, da letos poteka po 6 letih znova Škofjeloški pasijon in sicer v sedmih terminih od 21. marca do 12. aprila letos. Nimam namena na tem mestu delati reklamo in vabiti k udeležbi, ker je verjetno to povsem odveč.
Rad bi te, cenjeni bralec, seznanil, da sem o tem vprašanju že razmišljal in pisal in sicer 26. aprila lani. O tem sem tudi napisal neke vrste pastoralni razmislek. Objavil sem ga na svoji spletni strani takega, kot sem tedaj zasnoval in sicer 20. marca lani pod naslovom Škofjeloški pasijon. Pisal sem pod vtisom, ki je nastal, ko mi je g. Pelko kot eden od avtorjev poklonil monografijo Škofjeloški pasijon 2009.
Vesel sem, da so pripravljavci pasijona objavili letos vsaj delno moje zgoraj napisano razmišljanje tudi v publikaciji Pasijonski doneski, ki je izšla letos v času priprav na letošnjo pasijonsko igro. Škoda je, da so pri objavi izpustili tisti del, k sem ga pisal predvsem kot pastoralni teolog. Uprizoritev v Škofji Loki mi je namreč nudila v razmislek izhodišče: Kako ta pasijon prenesti v svoje okolje, kako morebiti, pač glede na okoliščine, morda s svojimi župljani, vsaj del tega pasijona in jim dati izkušnjo, kaj pomeni biti del vsega tega dogajanja pred, med in po uprizoritvi. Zame je v ospredju pastoralni izkoristek tega, kar je nastalo zgolj iz pastoralnih razlogov. To pa pomeni dati obravnavanemu delu tisto vrednost, ki jo ima že sam po sebi.
Razumljivo pa je, da to ne more biti problem tej ekipi, ki pripravlja pasijon v Škofji Loki, ampak je lahko le širšega značaja. Pomaga pa jim tako razmišljanje k temu, da ne bodo na izvedbo gledali zgolj z igralskega, lokal-patriotskega ali kakega drugega vidika.
Bralca vabim k odzivu s svojim razmišljanjem. Pasijon ni predstava, ampak vabilo in uvod v meditacijo.