REŠNJE TELO A

Bog spreminja -kruh in vino – v svoje življenje
Praznik Rešnjega Telesa je (in je bil) eden najlepših praznikov. Poln je starodavnih tradicij, ki tudi na zunaj pokažejo, kaj je nam kristjanom najvažnejše. Oltarji za procesijo Rešnjega Telesa se običajno dokončno pripravijo še isti dan, da je vse cvetje še zelo sveže in lepo dišeče. Morda ima peski zbor ali godba na pihala pred mašo še kratke vaje. Ponekod se prvoobhajanci še vedno polnoštevilno udeležijo procesije v lepih belih oblačilih, od doma pa prinesejo polno poljskega cvetja za posipanje oltarjev…
Hkrati pa je vse to slovesno obhajanje za marsikaterega današnjega skeptičnega človeka kot prvovrstna PROVOKACIJA. Pri procesiji nosimo majhen košček kruha v monštranci in pravimo: “Glejte. To je naš Bog.” Z razumom in vso znanostjo tega sveta te resnice ne moremo niti potrditi niti ovreči. Naš razum tega ne more dojeti, morda se komu vse to kar upira. Toda tako je že 2000 let. Tudi besedila za današnjo bogoslužje so enako provokativna. Jezus govori, da moramo jesti Njegovo Telo in piti Njegovo Kri.
To je bilo težko razumeti že v kontekstu Jezusovega časa. Še bolj radikalno pa postavlja ljudi sedanjega časa pred vprašanje o možnosti sprejetja te resnice. Če se malo vživimo v miselnost neverujočih in sploh tega sveta, morda lažje razumemo, da mnogi rečejo: “To je zame preveč! Tega ne morem kar tako sprejeti.”

Odrešujoča Božja bližina
Jezus je znal tako govoriti, da je o tistem, kar je pripovedoval v poslušalcih znal naslikati večini zelo razumljivo podobo. Vsaka taka podoba se je pri njem navezovala na njegovo celotno življenje. Zato je bilo njegovo oznanjevanje čisto jasno. Ko govori o svojem telesu kot hrani, je v tej sliki zajeto sporočilo o osrečujoči Božji bližini. V Jezusu se srečujemo s samim Bogom. Zato je hotel sam postati človek. Sreča se z nami “v mesu in krvi”, torej zelo resnično in telesno zaznavno. V zameno hoče, da ga mi jemljemo enako telesno in enako resno. Zato pravi, da moramo jesti Njegovo Meso in piti Njegovo Kri. Daje se nam tako rekoč v hrano in na ta način nam je tako blizu, da bliže ne bi mogel biti. Dotakne se nas od znotraj, se nam približa celo bolj kot smo mi sami sebi blizu. Tu se srečamo s podobo, katere pomen komaj malo dojemamo. Bog se nam je kot človek tako približal, da so se ga ljudje lahko dotikali, ga poslušali, se srečevali z njim iz oči v oči,..Vse to se zdi povsem nemogoče! Tudi to mu ni dovolj in hoče priti človeku še bližje, torej da bi ga vsak od nas doživljal še bolj neposredno. Kdor Jezusa tako sprejme, se bo gotovo tudi sam spremenil . Apostoli so na veliki četrtek doumeli, da pri vsem tem ne gre samo za sliko, podobo, o čemer je tudi sam govoril, ampak da ta hrana dejansko obstaja. Začeli so z obhajanji “Gospodove gostije” v trdnem prepričanju, da je v tem kruhu res navzoče Jezusovo Telo in da je vino resnična Jezusova Kri. Četudi vsega tega z znanostjo ni mogoče dokazati, ostaja to prepričanje bistven del naše vere.

Bog spreminja naše življenje
Ni slučajno, da mi prinašamo pred Boga ravno kruh in vino, da On ravno kruh in vino spremeni, da je ravno v tem navzoč Jezus Kristus. Kruh je naša vsakodnevna hrana. Istočasno je kruh prehranski izdelek, za katerega pridelavo je bilo potrebno vložiti ogromno človeškega napora. Ker danes različne vrste kruha lahko kupimo skoraj na vsakem vogalu, kaj lahko pozabimo, kako dolga je veriga tistih, ki prispevajo svoj delež, preden ga imamo doma na mizi. Tudi za dobro vino je potrebno veliko znanja in fizičnega dela, da ga imamo na mizi še posebno ob praznikih in raznih praznovanjih. Jezus to dvoje spreminja ne zaradi kruha in vina kot takega, ampak zato, da bi se mi, ko jemo ta kruh spreminjali vanj. Da bi našli v tem moč za premagovanje vsakovrstnih vsakodnevnih težav. Zato ni praznik samo danes, ampak vsakič, ko ga prejmemo pri obhajilu.