Evangelij je o tem jasen. Bog hoče po Jezusu oboje: da imajo vsi najpotrebnejše za življenje. Zato ljudi ni hotel odpustiti, ne da bi jim prej dal jesti. Ko je učil moliti, je prosil tako za materialni kot duhovni kruh. Oboje je potrebno za zveličanje. Oboje lahko označimo kot vsakdanji kruh, ki nam ga daje Bog. Tega kruha nikoli ne bo zmanjkalo, ker ga ima Bog za nas vse v obilju na zalogi.
Nisem zaprisežen hribolazec, a sem vesel, da sem svoj čas mogel z mladimi prehoditi lep kos naših planin. Če bi se malo potrudil, bi morda lahko transverzalo še dopolnil z nekaj manjkajočimi žigi. Tako kot mnoge druge, tudi mene gorski svet zelo prevzame: visoke strme stene, krasni cvetoči visokogorski pašniki, a tudi hudi napori pri vzpenjanju vedno više…
Podobe in prilike v njegovih govorih, kakor tudi vsa njegova karitativnost, osvetljujejo različne vidike. V tej luči je treba motriti tudi Božje kraljestvo in ga skušati doumeti. Ljudi vabi naj se prepustijo njegovemu oznanilu. Naj jih polnost Božjega kraljestva obogati in jih povsem prevzame.
Dobro seme, posebej tisto, ki ga bomo vsejali v zemljo, naj nam da pogum, da obnovimo zaupanje v Gospoda žetve. Bodimo ves čas dobra njiva, pripravljena za dobro seme!
Z izgubami je treba vedno računati
Izkušnje, ki jih imajo kmetje ob ugodnih pogojih za rast vsajenega semena, lahko zelo dobro primerjamo z tem, kar doživljamo na človeškem področju. Kjer namreč ljudje nočejo ali se ne morejo razumeti, tam ne morejo priti skupaj.
Dunajski pastoralni teolog Zulehner je nedavno na predavanju v Ljubljani dejal: »Raziskave kažejo, da zaznamuje sodobnega kristjana predvsem strah!« Mi imamo v apostolih jasen zgled in mogočne priprošnjike za spopadanje s strahovi naših časov.