Jezusova spremenitev na gori

Izkušnja planin
Nisem zaprisežen hribolazec, a sem vesel, da sem svoj čas mogel z mladimi prehoditi lep kos naših planin. Če bi se malo potrudil, bi morda lahko transverzalo še dopolnil z nekaj manjkajočimi žigi. Tako kot mnoge druge, tudi mene gorski svet zelo prevzame: visoke strme stene, krasni cvetoči visokogorski pašniki, a tudi hudi napori pri vzpenjanju vedno više… Če je vreme lepo, so čudoviti razgledi po niže ležeči pokrajini bogata nagrada za ves vloženi trud.
Hoditi po hribih povsem sam, je nekaj prav posebnega, ker sam določaš čas za počitek ali odhod, med hojo pa v popolnem notranjem in zunanjem miru opazuješ svet, ki te obdaja. To možnost sem izkoristil le malo krat. Prvi del poti se običajno zelo vleče, saj je potrebno krepko pešačiti, potem se začne svet odpirati in dvigati in vsak korak nas prestavi nekoliko više proti vrhu.
Ko smo kot skupina prišli na vrh, je vsem pogled na dolino in sosednje vršace vzel sapo. Nekaj časa smo le tiho opazovali. Nihče si ni upal govoriti na glas. Sveta tišina. Kakor pri maši. Takrat nihče ni več razmišljal, koliko napora je od njega terjal ta vzpon. Bolj kot to je prevzet občudoval druge gorske vrhove. Nekateri so se zdeli na dosegu roke, drugi nekje zelo daleč. Mnogi bi kar še ostali tam na vrhu, a se je bilo treba hitro odločiti za odhod domov.
Kolikor bolj je kdo odlašal z odhodom, toliko težji je bil sestop v dolino. Pogosto je bilo treba kar močno pohiteti, da ne bi zamudili avtobusa ali v nadaljevanju ture prišli v naslednjo kočo prepozno in ostali brez prostih ležišč. Žal danes živimo tako, da moramo pogosto tudi na dopustu hiteti. Ob vsakem planinarjenju smo doživeli nekaj nepozabnega, kar smo pripovedovali drugim in si tudi sami klicali v spomin.

Na gori
Nekaj podobnega podoživljamo, ko poslušamo današnji evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori. Jezus se je s tremi učenci povzpel na visoko goro. Doživeli so nekaj povsem nenavadnega, kar si dolgo niso znali razložiti. A vemo, da Bog ne uslišuje želja po našem okusu. Učenci so doživeli globoko versko izkustvo, ki ga ni mogoče opisati. Morali se sestopiti dol z gore in se čim prej vključiti v povsem vsakdanji način življenja. Bili pa so si edini, da so za zelo kratek čas doživeli nebesa, vendar se tega trenutka ni dalo zadržati. Razumeli so ga kot hipen trenutek nebeškega veselja. Jezus je vedel, da njegova smrt ni več daleč. Oče ga je potrdil za svojega Sina, zato je šel lažje smrti naproti. Vedel je, da smrt ni nekaj zadnjega. Malo je tistih, ki v zelo prepoznavni obliki doživi v svojem vsakdanjem življenju tudi praznik vstajenja. Tega doživimo, če orožje prekujemo v orodje in nastopi obdobje miru. Tudi sredi umiranja ga morda zaslutimo. To za človeka ni “pika na koncu stavka”, ampak “dvopičje”.

Je smrt usoda ali izpolnitev?
Če se sprehajamo konec oktobra po parku, kjer raste veliko okrasnega drevja, nam pod nogami prijetno šumi že odpadlo listje najrazličnejših barv in oblik. Če se osredotočimo na opazovanje lepo pobarvanega listja, se v naši notranjosti pojavi občutek, kot se vse barve zlivajo v eno… Kot da smo se nehote znašli sredi majhnega čudeža vstajenja. Narava je včasih zelo potratna s čudovitim barvanjem in posrečenim prelivanjem barv iz ene v drugo. Čeprav se zdi najbolj naravno ravno obratno, me vendarle to odpadlo listje kdaj nagovori kot znamenje zrelosti in veselja do življenja. A že naslednji hip lahko ta narava kot “nemi klic” spregovori, nič manj prepričljivo, o smrti in koncu.
Kakor jesensko listje lahko človeka nagovori na več načinov, ima tudi človeška smrt različne obraze. Nekateri jo odrivajo od sebe, dokler se da. Srečujemo pa tudi ljudi, ki so vidno dozorevali za nebesa. Sam sem to okusil pred mnogimi leti ob prezgodnji očetovi smrti v prvih dneh novembra. Nepopisno lepo zlatorumeno listje na nizkem notranjskem grmovju in drevju, je bilo videti kot prelepo okrasje za večno liturgijo temu, ki je odhajal v nebeško glorijo. Nobenega dvopičja več! Pika na koncu stavka je bila že postavljena. Verjamem, da kar klicaj!

Smrt za kristjana ni pika na koncu stavka, ampak dvopičje.