»Bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3)

V teku je postopek za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja

 

V sredo, 7. maja so se na povabilo postulatorja pod nadškofovim vodstvom na svoji prvi seji sestali člani cerkvenih sodišč, ki so bila ustanovljena po navodilih apostolske konstitucije »Divinus perfectionis Magister iz leta 1983 za potrebe postopka za razglasitev slovenskih mučencev 20. stoletja. Med njimi je bil tudi p. dr. Viktor Papež, ki jim je iz svojih izkušenj lahko pojasnil, kako tečejo taki postopki v Rimu in na kaj naj bodo pri svojem delu pozorni, da bi se mogel proces v čim krajšem času uspešno zaključiti.

Ko je sedanji papež Janez Pavel II. z Apostolskim pismom »V zarji tretjega tisočletja« napovedal temeljito duhovno pripravo vse Cerkve na prestop človeštva v novo tisočletje, je med drugimi nalogami zapisal tudi, da bo treba »posodobiti martirologije«. Papež ugotavlja, da se je Cerkev prvega tisočletja rodila iz krvi mučencev: »Sanguis martyrum – semen christianorom.« Nato zapiše pomembno resnico: »Na koncu drugega tisočletja je Cerkev znova postala Cerkev mučencev.« Cerkev je bila preganjana na različnih delih sveta. »To je pričevanje, ki se ne sme pozabiti.« Čeprav se je Cerkev v preteklosti srečevala z mnogimi težavami, je vedno skrbno gojila spomin na mučence. »V našem stoletju«, tako piše leta 1994, »so se vrnili mučenci, večkrat nepoznani kot ‘neznani junaki’ za veliko božjo stvar.« Zato je bilo v Rimu sklenjeno, naj »krajevne Cerkve storijo vse, da se ne bi zgubil spomin na tiste, ki so pretrpeli mučeništvo, in zberejo vso potrebno dokumentacijo«. Vsi na novo razglašeni svetniki in svetnice, mučenci in mučenke »razodevajo življenjskost krajevnih Cerkva«. (TMA 37) 

Na osnovi tega je bila tudi pri nas v okviru Narodnega odbora za Jubilej 2000 oblikovana posebna komisija za martirologij, ki je začela z zbiranjem podatkov o slovenskih mučencih in pričevalcih za vero v 20. stoletju. Imena preko dvestotih slovenskih pričevalcev in pričevalk in osnovni podatki o njih so bili posredovani na ustrezni odbor v Rimu, ki je tako zbral imena preko 7000 kristjanov, ki so v preteklem stoletju v svojem življenju junaško izpričali vero v Kristusa po vsem svetu.

Imena slovenskih pričevalcev in pričevalk so bila prebrana pred tremi leti pri spominski maši v »slovenskem Koloseju« – Kočevskem rogu in objavljena v Družini. Naknadno se je tem pridružilo še nekaj novih imen.

V novem Apostolskem pismu »Ob začetku novega tisočletja«, ki ga je papež napisal leta 2001, se ozira najprej na dediščino Velikega jubileja in med drugim ugotavlja, da je Gospod v preteklem stoletju »potrdil svojo Cerkev z veliko množico svetnikov in mučencev. Za nekatere izmed njih je bilo jubilejno leto tudi leto njihove beatifikacije ali razglasitve za svetnike«. V zvezi z tem je bilo »zelo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču v Koloseju, ki je simbol preganjanj«. Papež zaključi to razmišljanje s pomenljivim pozivom vsem vernim: »Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« (ZNT 7)

O mučencih v 20. stoletju na naših tleh je spregovoril tudi prvi Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem in med drugim zapisal: »V mnogih nedolžnih žrtvah druge svetovne vojne in revolucije je slovenski narod, podobno kot drugi narodi preteklega stoletja, dobil več sto mučencev in pričevalcev.« (PZ 25) Ko govori o potrebnosti dialoga z zgodovino in s tem v povezavi o pogojih za narodno spravo, tudi ugotavlja: »Preganjanje Cerkve v komunistični Jugoslaviji je rodilo mnogo pričevalcev za vero, ki so lahko zgled odpuščanja in pripravljenosti na spravo.«  In malo dalje še dostavi: »Poleg tega je zelo pomembno, da na ravni celotne državne skupnosti pride do objektivne zgodovinske sodbe o preteklosti in njene moralne ocene.« (PZ 81) V povezavi s tem členom je Plenarni zbor sprejel tudi sklep, ki se glasi: »Komisija za martirologij naj nadaljuje z zbiranjem podatkov o pričevalcih za vero in jih teološko ovrednoti.«

Upoštevajoč vse to, so slovenski škofje lani jeseni na svoji redni seji sprejeli sklep, da se začne v vseh treh škofijah najprej škofijski postopek, ki se bo kasneje združil v enotni postopek za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja. Na podlagi cerkvenih določb so imenovali skupnega postulatorja za vse tri škofije, nato pa še v vsaki od škofij poseben sodni senat, ki bo zaslišal priče o teh mučencih.

Posebna komisija je v vsaki škofiji po določenih kriterijih izmed množice pričevalcev in pričevalk izbrala tiste, katerih življenje in smrt bo v postopku, kot nekakšnih »reprezentantov« vseh drugih, posebej skrbno proučeno, dokumentirano in kasneje posredovano ustrezni kongregaciji v Rimu. Tako so komisije izbrale v koprski škofiji 11, v ljubljanski 28 in v mariborski 8 oseb, skupaj torej 47.

Kdo so pravzaprav te osebe? To so: Ivan Bric, Jože Brecelj, Alojzij Breznik, Franc Cvar, Darinka Čebulj, Anton Duhovnik, Lambert Erlich, Jože Geoheli, Franc Gomilšek, Srečko Huth, Alfonz Jarc, Vinko Kastelic, Franc Kek, Franc Kern, Emil Kete, Jaroslav Kikelj, Janko Komljanec, Franc Kramarič, Peter Križaj, Štefan Kuhar, France Kunstelj, Gizela Lavrenčič, Vera Veronika Lestan, Ciril Lisjak, Ignac Nadrah, Franc Nahtigal, Marica Nartnik, Ivanka Novak, Henrik Novak, Valentin Oblak, Jakob Omahna, Janez Pavčič, Franček Pen, Lado Piščanec, Antonija Premrov, Malka Purgar, Ivan Salmič, Ludvik Sluga, Janez Strašek, Filip Terčelj, Viktor Turk, Matej Kerubin Tušek, Ivan Valerijan Učak, Lenart Velikonja, Alojz Vrhnjak, Izidor Zavadlav, Izidor Završnik. 

Večina od teh je opisanih v knjigi Palme mučeništva. Med njimi je največ škofijskih in redovnih duhovnikov, dva bogoslovca, dva študenta, štiri učiteljice, redovnica, redovni brat, dva kmeta, pravnik, mizar, gospodinja in gospodinjska pomočnica ter dijak. Umrli so nasilne smrti med drugo svetovno vojno ali po njej, v koncentracijskem taborišču ali doma, med opravljanjem svoje službe, med kmečkim delom, po zaporih ali pa enostavno izginili neznano kje. Seveda z uvrstitvijo na ta seznam še ni rečeno, da bodo v teku postopka tudi spoznani za primerne uvrstitve v martirologij. O tem bodo z vso odgovornostjo presojali odgovorni najprej na škofijski ravni, nato na slovenski in nazadnje v kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu.

Ne glede na vse to človeka spreletava srh, ko bere o grozodejstvih, ki so jih morali prestati in se ne more načuditi njihovi zvestobi, veri ter neomajnem zaupanju v Kristusa. Posebno še takrat, ko so trpeli neznanske muke. Človek se sprašuje, kje so lahko zbrali toliko moči in hrabrosti, da jih noben posmeh, zasramovanje ali nečloveško izživljanje mučiteljev ni zlomilo? Odgovor najde v njihovem preteklem življenju, iskreni pobožnosti, hranjenju in krepitvi svoje vere v zakramentih. Tudi v globoki veri takratnega cerkvenega občestva, ki je bilo vredno roditi take sadove svetosti.

Pred odgovornimi za vodenje postopka je sedaj zelo zahtevna in odgovorna naloga, da čim prej v rednem postopku zberejo čim več pričevanj ljudi, ki so te mučence še osebno poznali ali vedo o njih zanesljiva dejstva iz prve roke. Ker se mnogi od teh naglo poslavljajo s tega sveta, obstoji nevarnost, da bodo s seboj v grob odnesli marsikatero nad vse zanimivo podrobnost, iz katere bi se dalo čim bolj celovito sestaviti mozaik mučenčevega življenja in okoliščin smrti. Nenavadno pa je, da še danes nekateri neradi ali v strahu razkrivajo navidez drobne utrinke iz njihove preteklosti, ki pa veliko povedo o nekdanjih razmerah in ljudeh, zlasti pa o motivih njihovega ravnanja.

Hvala Bogu, ne manjka tudi takih, ki z veseljem sodelujejo in čutijo dolžnost, da s svojim pričanjem dodajo svoj del v veličastni mozaik, ki se bo sčasoma izrisal na »pročelju« slovenske Cerkve 20. stoletja. Našli smo že preko petdeset oseb, ki so pripravljeni pričati in povedati vso resnico.

Seveda ves postopek zaradi mnogih oseb in obsežnosti raziskovanja ne bo mogel biti prav kratek. Preiskati bo potrebno tudi vse relevantne zapise o življenju in delu teh mučencev. Posebni presoji bodo podvržena tudi vsa njihova zapisana dela. Zato bosta ustanovljeni tako kot pri drugih postopkih še zgodovinska in teološka komisija, ki ju čaka kar veliko dela.   

Računamo pa na izdatno pomoč mučencev samih z njihovo priprošnjo pri Bogu, zlasti če se jim bomo vsi radi priporočali v naših stiskah in potrebah ter morebitna uslišanja tudi sporočali na naslov: Slovenski mučenci, p.p. 1990, 1001 Ljubljana. Prav tako računamo na dobrohotno pomoč duhovnikov in laikov pri zbiranju potrebnih pričevanj in dokumentov, nenazadnje tudi na denarno pomoč za kritje stroškov tega postopka.

 

/Objavljeno v Družini 2003/