Postulatura

Po sklepu Slovenske škofovske konference na 15. redni seji 28. 10. 2002 se je uradno začel postopek za beatifikacijo Slovenskih mučencev 20. stoletja. Sprva je bilo na seznamu za beatifikacijo 11 kandidatov iz koprske, 28 iz ljubljanske in 9 iz mariborske škofije.

Slovenska škofovska konferenca me je imenovala za postulatorja v tem postopku v vseh treh škofijah. Takoj sem začel z zbiranjem imen možnih prič za posamezne kandidate in hkrati z zbiranjem osebnih dokumentov izbranih kandidatov ter pisnega gradiva o njihovem življenju in smrti.

V naslednjih mesecih so bile imenovane sodne komisije v vseh treh škofijah, ki so kmalu začele z delom zaslišanja predloženih prič.
Trenutno je v procesu iz koprske škofije 10, iz ljubljanske 34 in iz mariborske 19 kandidatov in kandidatk za priznanje mučeništva.

 

Postopek za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja

 

Ko je sedanji papež Janez Pavel II. z Apostolskim pismom »V zarji tretjega tisočletja« napovedal temeljito duhovno pripravo vse Cerkve na prestop človeštva v novo tisočletje, je med drugimi nalogami

Po sklepu Slovenske škofovske konference na 15. redni seji 28. 10. 2002 se je uradno začel postopek za beatifikacijo Slovenskih mučencev 20. stoletja. Sprva je bilo na seznamu za beatifikacijo 11 kandidatov iz koprske škofije, 28 iz ljubljanske in 9 iz mariborske.

Slovenska škofovska konferenca me je imenovala za postulatorja v tem postopku v vseh treh škofijah. Takoj sem začel z zbiranjem imen možnih prič za posamezne kandidate in hkrati z zbiranjem osebnih dokumentov izbranih kandidatov ter pisnega gradiva o njihovem življenju in smrti.

V naslednjih mesecih so bile imenovane sodne komisije v vseh treh škofijah, ki so kmalu začele z delom zaslišanja predloženih prič.
Trenutno je v procesu iz koprske škofie 10, iz ljubljanske 34 in iz mariborske 19 kandidatov in kandidatk za priznanje mučeništva.
zapisal tudi, da bo treba »posodobiti martirologije«. Papež ugotavlja, da se je Cerkev prvega tisočletja rodila iz krvi mučencev: »Sanguis martyrum – semen christianorom.« Nato zapiše pomembno resnico: »Na koncu drugega tisočletja je Cerkev znova postala Cerkev mučencev.« Cerkev je bila preganjana na različnih delih sveta. »To je pričevanje, ki se ne sme pozabiti«, pravi papež.
Cerkev je v preteklosti vedno skrbno gojila spomin na mučence. »V našem stoletju«, tako papež piše leta 1994, »so se vrnili mučenci, večkrat nepoznani kot ‘neznani junaki’ za veliko božjo stvar.« Zato papež naroča, naj »krajevne Cerkve storijo vse, da se ne bi zgubil spomin na tiste, ki so pretrpeli mučeništvo, in zberejo vso potrebno dokumentacijo«. Vsi na novo razglašeni svetniki in svetnice, mučenci in mučenke »razodevajo življenjskost krajevnih Cerkva«. (TMA 37) 

Na osnovi tega je bila tudi pri nas pred letom 2000 oblikovana posebna komisija za martirologij, ki je začela z zbiranjem podatkov o slovenskih pričevalcih za vero v 20. stoletju. Imena preko dvestotih slovenskih pričevalcev in pričevalk in osnovni podatki o njih so bili posredovani na ustrezni odbor v Rimu, ki je tako zbral iz vsega sveta imena preko 7000 kristjanov, ki so v preteklem stoletju v svojem življenju junaško izpričali vero v Kristusa. Imena so bila prebrana v rimskem Koloseju, kjer so pretrpeli mučeniško smrt mnogi kristjani prvih stoletij.

Imena slovenskih pričevalcev in pričevalk so bila prebrana pri spominski maši v »slovenskem Koloseju« – Kočevskem rogu. Kasneje so bila tem imenom pridružena še nova.

 

V novem Apostolskem pismu »Ob začetku novega tisočletja« iz leta 2001 se papež ozira najprej na dediščino Velikega jubileja in med drugim ugotavlja, da je Gospod v preteklem stoletju »potrdil svojo Cerkev z veliko množico svetnikov in mučencev. Za nekatere izmed njih je bilo jubilejno leto tudi leto njihove beatifikacije ali razglasitve za svetnike«. V zvezi z tem je bilo »zelo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču v Koloseju, ki je simbol preganjanj«. Papež zaključi to razmišljanje s pomenljivim pozivom vsem vernim: »Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« (ZNT 7)

 

O mučencih v 20. stoletju na naših tleh govori tudi Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, ki pravi: »V mnogih nedolžnih žrtvah druge svetovne vojne in revolucije je slovenski narod, podobno kot drugi narodi preteklega stoletja, dobil več sto mučencev in pričevalcev.« (PZ 25) Ko govori o potrebnosti dialoga z zgodovino in s tem v povezavi o pogojih za narodno spravo, tudi ugotavlja: »Preganjanje Cerkve v komunistični Jugoslaviji je rodilo mnogo pričevalcev za vero, ki so lahko zgled odpuščanja in pripravljenosti na spravo.«  In malo dalje še dostavi: »Poleg tega je zelo pomembno, da na ravni celotne državne skupnosti pride do objektivne zgodovinske sodbe o preteklosti in njene moralne ocene.« (PZ 81) V povezavi s tem členom je Plenarni zbor sprejel tudi sklep, ki se glasi: »Komisija za martirologij naj nadaljuje z zbiranjem podatkov o pričevalcih za vero in jih teološko ovrednoti.«

 

Slovenski škofje so leta 2002 sprejeli sklep, da se začne v vseh treh škofijah najprej škofijski postopek, ki se bo združil v enotni postopek za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja iz vseh treh škofij. Imenovali so skupnega postulatorja za vse tri škofije, nato pa še v vsaki od škofij poseben sodni senat, ki zaslišuje še žive priče o teh mučencih.

V vsaki škofiji je posebna komisija po določenih kriterijih izmed množice pričevalcev in pričevalk izbrala nekatere kot nekakšne »reprezentante« vseh drugih, katerih življenje in smrt bo v predpisanem postopku skrbno proučeno, dokumentirano in kasneje posredovano ustrezni kongregaciji v Rimu. Tako so komisije izbrale v koprski škofiji 11, v ljubljanski 34 in v mariborski 19 oseb, skupaj torej 64.

Kdo so pravzaprav te osebe?

Večina teh je opisanih v knjigi Palme mučeništva. Med njimi je največ škofijskih in redovnih duhovnikov, so pa tudi bogoslovci, študentje, učiteljice, kmetje, redovnica, redovni brat, pravnik, mizar, gospodinja, gospodinjska pomočnica, dijak.

Umrli so nasilne smrti med drugo svetovno vojno ali po njej, v koncentracijskem taborišču ali doma, med opravljanjem svoje službe, med kmečkim delom, po zaporih ali pa enostavno izginili neznano kje.

Človeka spreletava srh, ko bere o grozodejstvih, ki so jih morali prestati in se ne more načuditi njihovi veri, zvestobi ter neomajnem zaupanju v Kristusa. Posebno še takrat, ko so trpeli neznanske muke. Človek se sprašuje, kje so lahko zbrali toliko moči in hrabrosti, da jih noben posmeh, zasramovanje ali nečloveško izživljanje mučiteljev ni zlomilo? Odgovor najde v njihovi globoki osebni veri, iskreni pobožnosti, hranjenju in krepitvi svoje vere v zakramentih. Pa tudi v globoki veri cerkvenega občestva, ki je bilo vredno roditi take sadove svetosti.

 

Pred odgovornimi za vodenje postopka je sedaj zelo zahtevna in odgovorna naloga, da čim prej v rednem postopku zberejo čim več pričevanj ljudi, ki so te mučence še osebno poznali ali vedo o njih zanesljiva dejstva iz prve roke. Ker se mnogi od teh naglo poslavljajo s tega sveta, obstoji nevarnost, da bodo s seboj v grob odnesli marsikatero pomembno podrobnost, iz katere bi se dalo čim bolj celovito sestaviti mozaik mučenčevega življenja in okoliščin smrti. Nenavadno pa je, da še danes nekateri neradi ali v strahu razkrivajo navidez drobne utrinke iz njihove preteklosti, ki pa veliko povedo o nekdanjih razmerah in ljudeh, zlasti pa o motivih njihovega ravnanja.

Hvala Bogu, ne manjka tudi takih, ki z veseljem sodelujejo in čutijo dolžnost, da s svojim pričanjem dodajo svoj del v veličastni mozaik, ki se bo sčasoma izrisal na »pročelju« slovenske Cerkve 20. stoletja.

 

Računamo tudi na izdatno pomoč mučencev samih z njihovo priprošnjo pri Bogu, zlasti če se jim bomo vsi radi priporočali v naših stiskah in potrebah ter morebitna uslišanja tudi sporočali. Prav tako računamo na dobrohotno pomoč vernikov pri zbiranju potrebnih pričevanj in dokumentov ter pri splošni podpori vseh vernikov temu postopku.

 

V Posinodalni apostolski spodbudi »Cerkev v Evropi«, ki jo je papež napisal lani, med drugim pravi: »Hočem poudariti, da nikoli ne smemo pozabiti tistega velikega znamenja upanja, ki so ga v zadnjem stoletju na Vzhodu in Zahodu postavile številne priče krščanske vere. V razmerah sovraštva in preganjanja so sprejele evangelij, pogosto prav do prelivanja krvi kot največje preizkušnje. Te priče, posebno tiste, ki so sprejele mučeništvo, so zgovorno, veličastno pričevanje, ki zahteva, naj o njem razmišljamo in ga posnemamo. Dokazujejo nam življenjsko moč Cerkve. Pred nami stojijo kot luč za Cerkev in človeštvo, ker so v temi prižgale Kristusovo luč.« (EE 13)

 

Postni govor pri Sv. Jakobu v Ljubljani, na prvo postno nedeljo,  29. 2. 2004.