Leta mojega urednikovanja

Odgovornost urednika revije Cerkev v sedanjem svetu (CSS) sem od mag. Janeza Pogačnika prevzel s prvo številko letnika 34 v letu 2000, torej na prehodu v novo tisočletje. V milenijske uroke ne verjamem, verjamem pa, da so nekateri časi bolj prelomni kot drugi in da vplivajo na posameznika in na celotno človeštvo bolj kot drugi. Biti urednik v začetku novega stoletja sem sprejel kot nov izziv in projekt.
Revija CSS je za nas pomemben sad 2. vat. koncila in njegovih dokumentov. Ustanovitelji so v njej videli nujno potrebni instrument pri širjenju in uresničevanju koncilskih idej ter za udejanjenje Cerkve, soočene z novimi izzivi. Skupek teh izzivov je koncil povezal v prej nenačrtovan dokument – pastoralno konstitucijo CERKEV V SEDAJEM SVETU. Nastajal je sproti, med oblikovanjem drugih besedil. Ostajali so »paberki« ali »okruški«, ki jih je bilo škoda zavreči. Dodali so jim še teološko utemeljitev na podlagi dogmatične konstitucije O Cerkvi in njeno mesto v svetu. Ker so v procesu nastajanja pastoralne konstitucije sodelovali praktično vsi, je postala najbolj priljubljen »otrok« koncilskih očetov in ključ za razumevanje vseh ostalih koncilskih besedil.
Koncil smo Slovenci sprejeli odprto in z veliko naklonjenostjo. Zato smo med prvimi narodi dobili celoten prevod dokumentov. O teh smo potem razmišljali na raznih simpozijih, sestankih, sejah, duhovnih vajah. Odgovorni za pastoralo v Sloveniji so želeli še več. Želeli so revijo, v kateri jim bodo približane na koncilu temelječe konkretne pastoralne spodbude, pa tudi sami bodo prispevali svoje izkušnje in razmišljanja. Med duhovniki je nastala zavzetost in pozitivna tekmovalnost.
A že po nekaj letih se prikrade med ljudi nekakšna splošna »amnezija«, ki se pri nas skoraj po pravilu pokaže kmalu po nekem velikem dogodku ali procesu. Namesto, da bi projekt pospešeno nadaljevali z uresničevanjem sklepov, da bi čim prej lahko pobirali tudi prve sadove, duhovniki postanemo v zelo kratkem času vsega naveličani. Preutrujeni in nezainteresirani »pozabimo« na dogajanje in delamo dalje, kot da se ni nič posebnega zgodilo. Zdi se, da bolehamo za »neozdravljivo skepso«. Zastavljenega dolgoročnejšega načrta ali programa nismo več sposobni izpeljati. Do kritične refleksije imamo skoraj sovražen odnos. Podobno se je namreč dogajalo že večkrat v preteklosti: ob evharističnem kongresu leta 1935, ob prenovi (1976-79), POZLN (1988-91), po plenarnem zboru Cerkve(1997-02). PIP (2012-2013).
Odgovorni za pokoncilsko pastoralno prenovo v Sloveniji so bili prepričani, da jim bo pri uresničevanju pastoralnih nalog lahko izdatno pomagala pastoralna revija, zato so jo ustanovili. Glede zadostnega števila naročnikov si niso belili glave, saj so duhovniki še naredili, kar je škof določil. Vsi so vedeli , da škofje revijo podpirajo (škof Lenič v uredništvu). Uresničevanje koncila je bilo tedaj najbolj eminentno vprašanje Cerkve. Sodelovanje pri pokoncilski prenovi pa nekaj samoumevnega.
Najbolje bom ostal na liniji prvega uredništva, če skrbim za čim kvalitetnejšo vsebino, sem si govoril. To bom morda dosegel, če tudi sam povabim k sodelovanju kar je trenutno najboljšega med profesorji teologije, duhovniki in laiki. Tem je treba revijo še približati, zlasti tistim, ki so zaposleni v cerkvenih službah. Najbolj samoumevno se mi je zdelo, da postane revija pripomoček za člane ŽPS, ki jih je bilo takrat v Sloveniji preko 13.000. Poskušali smo z akcijo »V vsako župnijo vsaj 2 izvoda CSS!« (za župnika in za (tajnika) ŽPS! Sodelujoči profesorji TEOF so poskrbeli za avtorje kvalitetnih člankov v tematskem delu. Prosil sem, naj med avtorji ne manjka laikov, tako moških kot žensk, tako redovnic kot laikinj, pa tudi študentje teologije.
Teme za posamezne številke je vsako leto izbralo uredništvo. Temu smo posvečali veliko pozornost. S tem je bila oskrbljena prva tretjina revije. Čim prej smo jim poiskali urednika. Želeli smo biti aktualni. Grafični podobi revije smo posvečali manj pozornosti, vendar pozorno oko vidi napredek malih korakov. Morda prekratkih, saj smo se trudili biti tudi skromni.
Druga tretjina vsake številke je obravnavala vprašanja enega od (treh) osnovnih pastoralnih področij Cerkve, torej: oznanjevanju, bogoslužju in diakoniji, oziroma koinoniji. Za članke v tej tretjini so se pobrigali voditelji ustreznih škofijskih komisij pri ŠPS. Tako je bila vključena še regionalna komponenta naše Cerkve. Kadar so bila upoštevana vsa ta priporočila, je bila revija pestra in ob tem dokaj strokovna.
Tretja tretjina vsake številke je bil na voljo vsem za spodbude, poročila o uspelih pastoralnih projektih doma in na tujem, liturgični vzorci družinskih bogoslužij…To naj bi bil javni forum, areopag različnosti, torej.
Trudili smo se, da bi bili pri ocenjevanju svojega dela neizprosno kritični do sebe. Kot urednik sem vsako leto naredil kratko analizo stanja v pretečenem letu. Višinsko merilno letvico sem držal dovolj visoko, da ne bi postali nostalgični in okoreli tradicionalisti in to ne likovno in še manj vsebinsko. Izogibali smo se vsemu, kar bi služilo le lepemu videzu, zgolj formi, zgolj bralcem všečni podobi. Piscem sem vedno znova priporočal strokovnost (na koncu nekaj osnovne literature, nebistvene stvari med opombe, kratek povzetek.)
Dosegli smo, da so bili v naši reviji objavljeni članki upoštevani tudi pri habilitacijah univerzitetnih profesorjev. Žal je zaradi univerzitetnega lova na točke objavljanje pri nas postalo manj zanimivo.
Za obdobje obravnavanih 14 let je značilno hitro padanje števila naročnikov praktično pri vseh publikacijah, razen pri rumenem tisku. Pri verskem tisku so svoje dodali tisti duhovniki, ki so ga kar čez noč nehali podpirati, češ da to ni njihova naloga. Tako je družba (in verniki v njej) postajala še bolj pasivna, kar je v demokraciji pogubno. Ponujajo se atraktivnejši elektronski mediji, mi pa ob vsej tehniki postajamo analfabeti.
Plovba po morju življenja postaja vedno bolj podobna igri pokra ali »previharjenju viharjev«. Zato se nekateri prepuščajo varstvu zagovornikov z raznovrstnimi »certifikati« zajamčene varnosti tradicionalizma. Druge grupacije vernikov si z množenjem pietističnih shodov, romanj in množičnih prireditev lajšajo vest. Radi bi igrali neke imaginarne starodobne Titanike, tretji, najbolj drzni, se na brzicah sodobnega postmodernizma počutijo najbolje v lahkih kajakih samopromocije, saj ne morejo brez adrenalina. Sam se v tej ponudbi navdušujem za plovbo z okretno in tudi večjim valovom kljubujočo jadrnico, ki za varno vožnjo zahteva sodelovanje vseh na krovu. Vsi smo enako odgovorni za ohranjanje prave smeri vožnje in za dosego pravega cilja. Za tako plovbo ni dovolj le medsebojno sodelovanje, ampak tudi skrb za duhovnost ter za pomoč vsem preskušanim…. Tako »posadko« sem si kot urednik želel in si zanjo prizadeval. Drugi stvari vidijo drugače in delajo drugače. Vsi smo podvrženi neizprosni minljivosti, le čas ostaja najpravičnejši sodnik, ki postavi stvari na pravo mesto.
Ko berem seznam in gledam slike članov prvega uredništva, ugotavljam, da so bili vsi res imenitni strokovnjaki. Pač vsak na svojem področju. Videti je, da so z veseljem sodelovali. Verjeli so, da delajo prav. Čutili so se osebno odgovorne za pravo interpretacijo koncilskega nauka v Sloveniji. Sodelovanje pri reviji je bilo zanje nekaj nujnega, samoumevnega in častnega.
Mislim, da bo vsaka pastoralna revija v teh časih težko obstala in še težje prodrla z novimi idejami, če nima za seboj močne podpore škofov in duhovnikov. V mojih 14 letih na mestu urednika nisem pri škofih čutil nobenega zanimanja za revijo. Nisem vedel ali jim revija kaj pomeni, ali ne. Sami od sebe niso objavljali svojih razmišljanj o pastoralni situaciji pri nas in po svetu. In vendar je tolikokrat rečeno, da so oni prvi odgovorni za pastoralo (Mi pa se bomo posvetili… Apd 6,4). Včasih sem se spraševal ali ne bi bilo za Božje ljudstvo pomembneje, če bi v nedeljo z eno birmo manj napisali kako jih skrbi kako bo s temi birmanci čez leto ali dve? Laiki in duhovniki bi gotovo veselilo, če bi jih pogosteje videli in slišali ne le na birmah, raznih obletnicah in blagoslovih, ampak tudi v vlogi sopotnika v Emavs, voditelja, krmarja, ki skrbi, da jadrnica slovenske Cerkve pogumno in premočrtno reže valove, tudi ko je veter nasproten, saj je krmilo v varnih rokah.
Ni prav, da nad uredništvom ves čas visi Damoklejev meč pomanjkanja sredstev za izhajanje pastoralne revije in je vprašljiv njen obstoj zaradi premajhnega števila naročnikov. V času mojega urednikovanja je postajal ta občutek iz meseca v mesec bolj obremenjujoč: »Če se revija ne more več sama finančno pokrivati z naročnino, naj se ukine.« Kot urednik sem čutil to kot permanentno kritiko moje nesposobnosti in krivca za obstoječe stanje.
Ob tej spoštljivi obletnici se posebej zahvaljujem časopisni hiši Družina, zlasti prejšnjemu direktorju dr. Janezu Grilu in sedanjemu Tonetu Rodetu, da sta onadva in vsi, ki so bili vključeni v ta projekt, posebno lektorica ga. Marija Bratina in grafični oblikovalec g. Tone Sajfert, z razumevanjem spremljali delo uredništva, čeprav je kdaj to zamujalo glede rokov.
Ko bo imela naša Cerkev jasno opredeljene cilje svojega delovanja in pota njihovega uresničevanja, jih bo pastoralna revija lahko bolj konkretizirala, soočala z možnostmi udejanjanja, bila zdravo kritična in tako ostajala steber trdnosti. Revija CSS – CD mora ohranjati višjo stopnjo univerzalnosti kot jo imajo pastoralno ožje profilirane revije ali publikacije. (Biti mora hkrati: »prva čitanka« in hkrati težje razumljiva »tablica z logaritmi«.)
Pastoralna teologija je hkrati konkretna dejavnost Cerkve, in hkrati znanost, ki proučuje z vsem razpoložljivim znanstvenim aparatom to dejavnost Cerkve (imenujemo jo tudi lahko »prakseologija«). Zato pastoralna revija ne more biti na ravni nekih povprečnih »šmarnic« ali solzavih »pravljic za lahko noč«. Žal jo nekateri, med njimi tudi nekateri teologi, kot tako vidijo in tudi presojajo. (Vendar problem ni v pastoralni teologiji, ampak v njihovem nepoznavanju stvari in pojmov ter v njihovi pojmovni ozkosti.) Znati »visoko« teologijo »vgnesti« ali »umesiti« v vsakodnevno pastoralno življenje ni toliko stvar talenta, kot temeljitega poznavanje osnovne teologije, imeti bogato duhovno življenje, kritičen odnos do različnih izrazov vernosti, ob vsem tem pa ostati senzibilen za »znamenja časa« v sedanjem svetu.
Sedanji časi pastoralnim prizadevanjem niso naklonjeni. So sploh kdaj bili? Nekateri so prepričani, da je za »zdravljenja« naše družbe najbolje uporabiti »šok terapijo«. Verjetno so izkušnje s prenovo Božjega okolja ( BO) botrovale pri odločitvi za nekaj podobnega tudi v primeru CSS. Imenovana je bila nova uredniška ekipa, spremenjeno ime, prenovljena grafična podoba, njena vsebinska zasnova se zdi bolj »sproščena«…
Ko sem kot urednik leta 2013 predlagal Slovenskemu pastoralnemu svetu temeljit pogovor o vseh prej nakazanih vprašanjih in organiziral klavzuro z razpravo o reviji v samostanu Stična, sem imel v mislih dolgotrajnejši proces z vključitvijo širšega kroga ljudi v dolgotrajnejšo razpravo. Reševanje teh problemov in vprašanj sem namreč razumel najprej kot pastoralni problem »par excelence«, ki ga je treba reševati najprej pastoralno-teološko in šele pozneje tudi tehnično. Mislim, da je prišlo do prehitrih in preveč radikalnih sprememb, ki so v založništvu redka. Ne vem, ali so učinki že vidni in kaj kažejo. Reviji vsekakor iskreno želim, da bi ob tej obletnici doživela notranje prerojenje in iz »pastoralnega vakuuma« potegnila vso slovensko Cerkev.
Obletnica ne sme preiti v neko hvalo in včasih neiskreno poveličevanje, samo da prikrijemo realnost. Zame je spreminjanje imena publikacije zelo problematično. Razlog mora biti velik iz vsebinskega vidika. Tu je prišlo do preskoka na ekleziološko področje, kjer naj bi se ukvarjali s splošnimi cerkvenimi vprašanji, brez osredinjenja na njeno delovanje in to »v sedanjem času«, torej »hic et nunc«. Tudi iz spoštovanja do ustanoviteljev revije bi bil do tega zelo zadržan. V kulturnem svetu je volja ustanoviteljev nekaj svetega, vam bodo povedali pravniki. Člani uredništva pred 50 leti pa so zapisali na naročilnici, priloženi prvi številki: »Pomagaj reviji in revija bo pomagala Tebi, da bomo znali prav in zvesto služiti Cerkvi v sedanjem svetu.«. Verjamem, da so si večinoma avtorji, uredniki in sodelavci preteklega pol stoletja iskreno prizadevali, da bi bila naša Cerkev kar najbolje umeščena v »sedanji« svet in čas. Revija ni bila ustanovljena za obravnavo vprašanj o Cerkvi kot taki. Potem bi se ustanovitelji oprli na dogmatično konstitucijo »O Cerkvi« (Lumen gentium). Revija se ukvarja s samouresničevanjem Cerkve, oz. z njeno dejavnostjo, kot jo nakazuje Patoralna konstiucija Cerkev v sedanjem svetu« (Gaudium et spes). Mislim, da je za spremembo imena katerekoli revije primerno imeti neko širše soglasje. »Gotovo se strinjaš z nami, da nam je res potrebna,« je bilo prepričano prvo uredništvo.
Upam, da sedanje »pastoralno brezvetrje«, ki ga zaznavam »danes« v slovenski Cerkvi, ni pokazatelj nekakšne »brezciljnosti« v pastorali ali znanilec pastoralne »hiperorientacije«. Preveč ciljev hkrati pastoralne delavce zelo zmede. Predvsem pa legitimira subjektivistično in egocentrično pastoralo, ki se rada razbohoti v današnji postmodernistični in new-age-vski lahkotnosti bivanja.
Sedanji čas nas sili k razmišljanju, kako z vedno manjšimi personalnimi resursi in z obstoječimi gmotnimi viri doseči boljše pastoralne rezultate. Upam, da se ne slepimo več z nikjer utemeljenim prepričanjem, da je pri nas versko stanje boljše kot drugod ali kot nam kažejo sodobna merjenja. To nam služi kot izgovor, češ vsega so krivi drugi. Ker je bil naš narod že tolikokrat zapeljan in poniževan, smo kot Cerkev Jezusa Kristusa v obstoječem »danes« pred nalogo prinesti mu Boga res kot Odrešenika stvarstva in človeka v njem. In to v razmerah, kot so. Zato potrebujemo revijo Cerkev v sedanjem svetu (CSS) ali sedaj Cerkve danes (CD) enako kot pred 50 leti.

Peter Kvaternik
Ljubljana, 18. maja 2017