Jezusov vnebohod A

Zadnjih besed nekoga, ki smo ga imeli radi, zlepa ne pozabimo. Tako imajo tudi Jezusove besede iz današnjega evangelija prav posebno težo. Gre za besede, ki naj bi jih po zapisu evangelista kot zadnje apostolom spregovoril Jezus. Evangelistovo dolgo poročilo o celotnem Jezusovem življenju zajema predvsem čas od krsta dalje. Vse njegovo življenje, trpljenje in umiranje je povzeto v enem stavku: “Vedite, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.”

Odhaja, da ostaja!
Današnji evangelij pa je posebej namenjen nam, prav danes, saj se na ta praznik uresničuje čuden paradoks: Jezus dokončno odhaja v nebesa, zato da bi za vedno ostal med nami.
Vnebohod je praznik tistih, ki čutijo, da so jih vsi zapustili. Imenovali bi ga lahko praznik zapuščenih ali praznik dokončne ločitve. Jezus dokončno zapusti svoje najboljše prijatelje. Zdaj se morajo znajti sami. Mnogi ljudje vedno znova doživljajo podobno: Vedno znova doživljajo razočaranje, ko jih tisti, na katere so največ računali ali stavili nanje, pustijo vnemar, čeprav so jim prej vse zaupali. To se dogaja otrokom, ko se npr. starši ločujejo, pa tudi odraslim, ki jih njihovi lastni otroci izdajo in prepustijo samim sebi. Podobne hude preizkušnje doživljajo tisti odrasli, ko se ločujejo in jih dosedanji partner zapušča in pade v vodo vse, kar načrtovali za prihodnost.

Praznik zaupanja
je torej danes. Če bi ostalo zgolj pri tem zadnjem, potem bi to pomenilo popolno nerazumevanje tega, česar nas uči Jezus. Tega pa on ne bo nikoli storil. On ne pusti nikogar samega v nesreči. Če bi bilo tako, potem bi bilo vsako govorjenje o Božji ljubezni do nas popolna iluzija ali prevara. Nasprotno. Prav zato, ker ljudi ljubi, mora oditi. Tako kot morajo starši pustiti mladim, da si osnujejo lastno družino, tako mora Jezus prepustiti učencem, da sami stopijo v njegove škornje. S tem, da jih zapusti, pokaže namreč, da jim zaupa. “Pojdite k vsem narodom in jih naredite za moje učence.”
Ko učenci kar ne morejo odvrniti oči od nebes, kamor je šel Jezus, jih angel opomni: “Kaj stojite in gledate v nebo?” Pojdite, kakor vam je rekel.” Kako so ti izpolnili Jezusovo naročilo, nam podrobno opisujejo Apostolska dela! Ko bodo učenci neposredno soočeni z potrebami ljudi, bodo začutili, da sami proti vsemu temu trpljenju nimajo dovolj moči, in bodo zahrepeneli po pomoči – po Tolažniku. Jezus tudi ve, da smo tega vsega nesposobni, zato nas ne prepušča sebi.
Vnebohod torej ni v pri vrsti praznik zapuščenosti, ampak praznik zaupanja. Kakor je Oče vse zaupal Sinu, tako ta zaupa vse Svetemu Duhu. Prav zato mora Jezus oditi in prepustiti prostor njemu. Jezus se vrača k Očetu in čaka, da setev dozori ter da svoj sad. Zaupa nam. Nismo več nedorasli otroci, ki bi jih moral nekdo noč in dan nadzorovati. Jezus zapušča učence, ker jih ljubi, ne iz sebičnosti. In zdaj odhaja, od koder je pred 33 leti tudi prišel.

Sveti Duh je ljubezen, ki omogoča svobodo.
Drugače rečeno: V vnebohodu nas Jezus v ljubezni osvobaja. On nas hkrati zapušča in nas hkrati pošilja. Glede obojega pa velja njegova spodbuda: “Pri vas sem vse dni.” Pošilja nam Svetega Duha. V njem je tudi vedno navzoč med nami.