24. nedelja med letom A

This image was produced by an application from HighWater Designs Limited.

Odpuščati kakor Bog
Judovski rabi je otrokom razlagal hasidske modrosti: “Največja človekova krivda ni v tem, da je storil te ali one grehe. Skušnjava je velika in upreti se ji, včasih presega človekove moči. Največja človekova krivda je v tem, da se vsak trenutek lahko spreobrne, pa tega ne stori.”
Kaj pomeni spreobrnjenje, nam kaže tudi današnji evangelij. Ali smo pripravljeni odpustiti drugemu? Kralju v priliki se je njegov služabnik zasmilil in zato mu je ogromen dolg povsem odpustil. Pričakovali bi, da bo ta podobno usmiljen s svojim soslužabnikom. Dejansko pa je neusmiljeno pritiskal nanj, naj mu vrne svoj, razmeroma majhen, dolg. Namesto, da bi ravnal tako kot je videl ravnati kralja, ta služabnik nadaljuje po svoji stari, zelo sebični navadi.
Prav v tem je njegova glavna napaka. Ne v tem, da je imel velike dolgove pri kralju. Začuda, ni razumel, da je kraljeva odpustitev dolga njemu, dejansko priložnost za njegov nov začetek. Stopnja pripravljenosti, da odpusti, je bila pri njem v tem konkretnem primeru ničelna.
Neusmiljeni služabnik ni uporabil poti skozi vrata, ki mu jih je na široko odprl njegov gospodar! Nasprotno, s svojim ravnanjem je trdno zapahnil vrata za seboj. Kljub kraljevi velikodušnosti sam ostaja še naprej ujetnik svoje sebičnosti. Še več! Izsiljuje svojega soslužabnika, čeprav je ta v hudi stiski,’ Naj mu takoj vrne dolg!? Na Božjo velikodušnost in usmiljenje odgovarja človek z nepopustljivostjo in trdosrčnostjo .Jezus opozarja, da tako ravnanje človeka povsem razvrednoti. Neusmiljeni dolžnik je s takim ravnanjem zapravil vse svoje življenje.
Milost pred pravico
Kaj nas uči ta prilika? Jezus je ni povedal zgolj, da bi nas povabil, naj bomo vedno pripravljeni drugim odpuščati. Bog želi, da ga v dejanjih posnemamo. Kralj je svojemu služabniku dal tako veliko milost, da ta zdaj lahko z Božjo pomočjo začne življenje na novo.
Resno se moramo vprašati, ali mi, in če ja, kdaj, z našim ravnanjem drugim prinašamo milost? Pogosto nas preveva občutek, da smo ostali v naših časih povsem brez milosti.
Zdaj se vsak bori za lastne pravice, morda tudi iz strahu, da bo “potegnil ta kratko.” Družba postaja vse bolj hladna. To se kaže v ravnanju z ljudmi, ki prihajajo od drugod. Tudi v ravnanju s starejšimi, kjer se je pogosto treba opredeljevati in odločati o stvareh, ki so egoistične. Mnogi zaidejo v slepo ulico ter nas potrebujejo, da bi našli pot iz nje. Pri tem je nujno, da dajemo milosti prednost pred pravico!
Evangelij postavlja kdaj različna merila. Kot se jasno vidi, Jezusa zanimajo vedno le konkretni ljudje. S tem ne odpravlja pravice, ampak želi, da vsi čim bolj dosledno izpolnjujemo Božje zapovedi. Do zadnje pičice, pravi! Jezus pri tem uporablja drugo merilo. To je po načelih, zbranih v Govoru na gori.
V bistvu pri njem velja vedno le: “Milost je pred pravičnostjo.” To kaže v odnosu do bolnikov, pri vprašanju sobotnega počitka ali odpuščanja grehov. Zapoved ohranja vso svojo veljavnost, vendar je v ospredju človek. Tudi besede papeža Frančiška o potrebi po posebni skrbi za civilno ponovno poročene, je treba razumeti v tej smeri.

Posledice neusmiljenosti
Prilika sporoča še nekaj. Na koncu je popisan kraljev ukaz, naj neusmiljenega služabnika kaznujejo, vse dokler ne poravna vsega svojega dolga. Se vam zdi Bog v tem primeru brutalen? Na misel nam pride vesoljna sodba, kjer bodo mnogi izmed nas verjetno imeli kar precejšnje težave. Smisel sporočila ni v poudarku brutalnosti in grozljivosti Božjega sodišča, kar napoveduje tudi “jok in škripanje z zobmi”. Najhujša kazen za grešnike bo v prenašanju bolečine, ki jo bo čutil vsak, ko bo ob srečanju z Jezusom naenkrat spoznal, koliko dobrega bi bil še lahko storil, pa ni naredil. Ta bolečina bo na nek način očiščevalna. To so “vice”.
Ustavimo se še enkrat pri rabinu, ki smo ga omenili na začetku. Ta je rekel, da je dejansko največja človekova krivda v tem, da bi se lahko vsak hip spreobrnil, pa tega ne stori. Torej, kdaj bomo začeli s spreobrnjenjem?
Prilika nas poučuje, da šele potem, ko bomo razumeli, koliko nam je Bog dobrega že storil. Ko ga bomo posnemali. Živeti krščansko ne pomeni le uresničevati moralne norme. Treba je opazovati Jezusovo ravnanje in vstopiti v njegovo usmiljenje, ki ga On ves čas podeljuje ljudem.