21. nedelja med letom A

Vera nas oblikuje v bitje za druge
Jezuiti so pred leti izdali knjigo, v kateri je 85 jezuitov opisalo svoja razmišljanja in izkustva na temo: Kdo je zame Jezus Kristus? Urednik knjige opozarja posebej na odgovor prejšnjega vrhovnega predstojnika Arrupeja. Novinar ga je vprašal, kaj se mu zdi najvažnejše v njegovem življenju. Odgovoril je, da Jezus Kristus. Ko ga je med drugim novinar vprašal še, kaj mu pomeni Jezus, je ta odgovoril: “Vse!”
Verjetno bi mnogi vprašali še, kaj naj razumejo pod besedo “vse”. Ob neki drugi priložnosti je isti pater poudaril, da bi se morali vsi, ki želijo biti Jezusovi učenci, oblikovati tako, da bo vsak postajal vedno bolj “človek za druge”.

Petrova vera
Danes evangelij predstavlja najpomembnejši pogovor med apostolom Petrom in Jezusom. Ta vpraša apostole tudi, za koga ga imajo oni osebno? Peter reče: “Ti si Kristus, Sin živega Boga”. Jasno in nedvoumno pove, da Jezus Petru pomeni vse. On je izpolnitev starozaveznih napovedi o prihodnjem Mesiji, kar je bilo Petru dobro znano. Petrova vera je odločilna za poslanstvo, ki mu ga želi poveriti Jezus. Na tej Jezus gradi svojo Cerkev. Ko govorimo o Petrovi veri, ne mislimo na neko človeško dejavnost. Vera namreč ni nekaj, kar bi izhajalo iz človekove kvalitete ali iz človekove moralne popolnosti.
Petrova vera je velik Božji dar, ki ga mora še vsak sam osebno sprejeti. Zato mu reče Jezus: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.”

Imeti delež pri Bogu
V Petrovi veri postane jasno nekaj temeljnega: Vero si mnogi predstavljajo kot nekaj, kar si ljudje sami izberemo ali pa po lastni presoji tudi zavržemo. Dejansko vera ne služi zadovoljevanju človekovih potreb in želja. Vera je namreč nekaj, kar ljudje potrebujemo, vendar nam jo lahko da le Bog. Vera je vsakemu človeku dana. Če jo je človek pripravljen priznati v samem sebi, ga nezmotljivo vodi skoz življenje.
To ponazori evangelij danes z dvema prispodobama, kot sta: “skala” in “ključ”. Obe izhajata iz stare zaveze. Že psalmi uporabijo besedo skala kot podobo za Boga. To je temelj, na katerega se lahko povsem zanesemo. Psalmist pravi: ” Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom veliko omahoval.” (Ps 62) Biti skala je nekaj božjega in zato Kristusova lastnost. Z Njega se prenese tudi na Petra in postane njegova lastnost: “Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.” Ker Peter po zatajitvi niti sebi ne more zaupati, od tedaj dalje vse stavi na Boga kot skalo. Tako tudi sam postane skalnat temelj Cerkve.

Tudi podoba ključev je vzeta iz stare zaveze. V tistem času je v posebnem obredu zanesljiv kraljevi služabnik dobil en ključ. Gospodar je izbranemu služabniku simbolno položil ključ v roke. Sv. pismo govori o “ključu Davidove hiše”. Knjiga razodetja pa govori, da ima Jezus ” Davidov” ključ: “če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl” (Raz 3,7). Ko Jezus Petru izroči ključ, to pomeni, da ima odslej Peter delež na Kristusovi oblasti.
Temelj na skali in oblast ključev, ki dajejo Petru delež na oblasti imajo svoj temelj v Petrovi veri. S tem ni bila Petru predana neka neosebna služba, ampak ima Peter delež na tisti Kristusovi oblasti, ki jo je Kristus sprejel od Očeta.

Petrovo poslanstvo
Nekaj je povsem jasno: Kakor Petrova vera ni nekaj, kar bi on “proizvedel”, torej kar bi bilo posledica njegove dejavnosti ali izkustva, je jasno, da to ni namenjeno samo njemu osebno. Vera, ki izhaja iz: “sobivanja” z Jezusom, vodi človeka nujno v: “biti z drugimi”. Z vsemi, za katere se je Kristus učlovečil.
Ob nedeljah in praznikih izpovedujemo (molimo) vero! Zahvaljujemo se za dar vere in za enost s Kristusom. Znamenje, da tudi nam ni bila dana vera le za nas osebno, ampak da nam je dana za naše sobivanje z drugimi ljudmi, se pri vsaki maši vidno pokaže v tem, da po izpovedi vere skupaj izrekamo /pojemo/ “prošnje za vse potrebe”. Seveda ne sme ostati zgolj pri besedah. (Pazimo danes, kako molimo eno in drugo?!) Če nam Jezus resnično pomeni vse, če res deležimo na njegovem življenju, potem resnično postajajmo “ljudje za druge”!