20. nedelja med letom A

Jezus in Kananejka – moč vere
Današnji evangelij sodi med najbolj pomirjajoča mesta v svetem pismu. Najprej dobimo občutek, kako da tudi Jezus ni tak svetnik, kot smo mislili doslej. V srečanju s kananejsko ženo je sprva videti precej nevljuden in, lahko bi rekli, kar žaljiv. Kananejka prihaja k njemu z gorečo prošnjo, da bi ozdravil njeno bolno hčerko. Jezus to zaskrbljeno mater najprej povsem ignorira, potem pa njeno prošnjo še ostro zavrne: “Ni prav, da bi se kruh vzel otrokom in se vrgel psom.” Povedati ji hoče, da je “poslan le k izgub-ljenim ovcam Izraelove hiše”. Skrbi nekega tujca, niso njegova stvar. Za nas je pomirjujoče, ker ravna, kakor bi ravnala večina izmed nas. Tudi nas namreč skrbi drugih ne brigajo. Toliko manj, če gre za tujce in še drugoverce!

Jezus se “spreobrne”
Svetopisemski opis dogajanja seveda ne ostane pri tem. Kot bi se Jezus na enkrat “spreobrnil”! In to prav pred to tujko in poganko. Ona pa vztraja tako trdovratno pri svoji prošnji, da gre učencem vedno bolj na živce. Tudi Jezus se “odtaja”. Žena govori namreč tako pametno in tako zavzeto, da ob tem ne more ostati več neprizadet, ampak izpolni njeno željo z besdami: : “Žena, velika je tvoja vera; zgodi se ti, kakor želiš!” Njena hči je rešena. Kot bi se tudi Jezus sam nekaj od nje naučil. Vživi se povsem v njeno vlogo. Gre po poti spremembe in spreobrnitve. To pa je vendarle lahko le pot svetnikov in Božjega Sina. Oboje je za nas pogosto zelo težko: vživeti se najprej v skrbi nekega za nas popolnega tujca, in drugič: naše poglede in nazore spreminjati pred drugimi. Matejev evangelij pripoveduje ta dogodek najverjetneje tudi zato, ker so se vprašanja o odnosu do tujcev v prvi Cerkvi postavljala zelo pogosto in so se zelo ostro kresala mnenja o tem, kakšen odnos naj imajo prvimi kristjani do tujcev. Spraševali so se, kako sprejemati v krščanske skupnosti tiste, ki prihajajo med nje kot dotlej pobožni Judje. Drugi prinašajo le ostanke stare poganske miselnosti. Odgovor, ki nam ga danes dajeta Jezus in evangelij je povsem jasen: Tudi ljudje, ki nam prihajajo naproti kot tujci in pogani, imajo lahko zelo globoko in osebno vero.

Tuje prezreti in zavrniti?
Kljub vsemu je pri nas pogosto enako kakor pri Jezusu na začetku te pri-povedi. Tuje tudi mi najraje prezremo ali povsem zavrnemo. Lažje je z ljudmi klepetati in biti v njihov družbi, če ti razmišljajo podobno kot mi in verujejo kot mi. Med takimi se hitro počutimo povezane med seboj. Blizu so nam po kulturi in načinu življenja. S takimi se dobro počutimo. Nekdo, ki drugače veruje ali drugače živi – takega je težko prenašati. Ne moremo tujca pravično ovrednotiti, če ga dobro ne poznamo. Lahko se ga začnemo celo bati.

Tujec nima veliko pravic
Pogosto tudi mi mislimo: Tujcu ne pripada nič. Tujci nas izzivajo, da pos-nemamo Jezusovo ravnanje kot smo slišali danes. Verjetno je bil sprva prepričan, da je poslan le k izraelskemu narodu, zato se obrača le nanje, le tem delata dobro. Tudi v nas tiči skrivna misel: “Tisti, ki niso tu rojeni, ne dobijo ničesar. Ljudem, ki prihajajo k nam v želji po boljše življenju, ali
tistim, ki bežijo pred vojno in terorjem, vsi ti ne morejo prejemati istih ugodnosti kot naši ljudje. Kananejka v današnjem evangeliju je je nekoliko podobna tistim beguncem, ki zelo vztrajno prosijo za pomoč za svoje otroke. .

Tujci vendarle imajo določene pravice
Tujci niso brez vseh pravic. Pravico imajo do zaščite in do strehe nad gla-vo, do potrebne hrane, do izobraževanja. Ti tujci se morajo, tako kot Jezus v srečanju s to ženo, kaj naučiti! Vsakdo je božji otrok in odsev Boga. Sojeni bomo po odnosu do njih: “Tujec sem bil in ste me sprejeli.”

Velik je tvoja vera.
Posebno imamo vsi težave z tujo vero. Pravega odnosa do drugih ver se bomo morali tudi mi šele učiti. K temu nas zavezuje tudi 2. vat. koncil. Iz zgodovine imamo Slovenci slabe izkušnje turških vpadov na naše ozemlje skozi več stoletij. Ni čudno, če islam odklanjamo. Koncil pravi, da Cerkev spoštuje, kar je dobrega v islamu, to je vera v enega Boga. Učimo se: Tudi tisti, ki verujejo drugače, so sposobni globoke vere. To nam daje osnovo za več zaupanja drug v drugega.