19. nedelja med letom A

Gospod, véli mi, naj pridem k tebi
Cerkev se je dolžna prvenstveno zavzemati, da bodo vsi ljudje prišli do človeka vrednih pogojev za življenje. Tako Cerkev ravna v misijonskih deželah. Drugod je preveč vezana na oblastne strukture, da bi tvegala večjo radikalnost na tem področju. Zavedamo se sicer, da ne moremo lačnim ljudem govoriti o Bogu in o Njegovi ljubezni do nas vseh. Evangelij je o tem jasen. Bog hoče po Jezusu oboje: da imajo vsi najpotrebnejše za življenje. Zato ljudi ni hotel odpustiti, ne da bi jim prej dal jesti. Ko je učil moliti, je prosil tako za materialni kot duhovni kruh. Oboje je potrebno za zveličanje. Oboje lahko označimo kot vsakdanji kruh, ki nam ga daje Bog. Tega kruha nikoli ne bo zmanjkalo, ker ga ima Bog za nas vse v obilju na zalogi. Vedno ostaja rezerva 12 košev ostankov od tega, kar smo dejansko zaužili. Vsi so se nasitili: otroci, žene in možje. Naša naloga je torej, da delimo drug drugemu in drug z drugim vse tisto, kar je za nas tako ali tako preveč. Kot naš vsakdanji kruh. Lakote na svetu ne bi bilo, če bi pravično razdelili samo tisto, kar že obstaja in nam je tako ali tako odveč!

Čoln življenja usmerjati premočrtno
Sedanje stanje lahko opredelimo za Cerkev kot stalna iver v njenem očesu, če ne že kar bruno v očesu! Poklicani smo, da čoln svojega življenja usmerjamo vedno le naprej. Krmariti ga moramo premočrtno na pravo obalo, naravnavati ga vedno znova na Kristusa in pri tem ne izgubiti vere, da On ne bo nikoli odmaknil svoje roke, ampak nam bo pomagal, da ne potonemo.

Resnici naproti
Niti Cerkvi niti posamezniku življenje ne prizanaša s trenutki, ko mora kakor apostol Peter za nekaj časa zapustiti varno barko. Ne glede na tveganje, se mora vsak sam maksimalno potruditi, da njemu zaupano nalogo, tudi čim bolje izpolni in tako ne zgreši svojega življenjskega cilja. V tem nam je apostol Peter lahko lep zgled. Zgled nam je lahko v svojem pogumu, v svoji zavzetosti, neustrašnosti, včasih vratolomni naglici, v svoji pripravljenosti vzeti nase svoje vsakovrstne preizkušnje, v svojem zaupanju, smelosti,v svoji odločnosti, v svoji (ne)predvidljivosti, v svoji srčnosti, v svoji veri. Najprej želim več tega pri sebi, želim pa seveda enako tudi celotni Cerkvi in vsem tistim, ki se skupaj z menoj prištevajo k tej Cerkvi. To resnično rabimo, še posebno v temačnosti sedanjega življenja, v nočni temini tega sveta, v negotovostih mnogih ur in dni, v radikalnih spremembah, ki jih življenje nosi v sebi… Potem želim tudi, da vsi skupaj ne izgubimo z oči nasproti ležečo obalo odrešenja ter ne pozabimo Božjih obljub , ki so nam danes poleg drugega dane na pot kot popotno brašno. To je obljuba odrešenja, poveličanega življenja, obljuba Boga.

Brez neuspehov ne gre
Žal. Samo za trenutek je bil Peter negotov. In že se začne potapljati. Ob vsej pripravljenosti na tveganja, pri vsej vratolomni naglici, pri vsej odločnosti, – pri vsem zaupanju, ki ga kažemo drugim, če je potrebno napraviti korak naprej – nismo obvarovani neuspehov, s katerimi izgubljamo na svoji življenjski podobi. Poklicani smo k polnosti življenja. Po njem hrepenimo v največji globini naše duše. Kljub vsemu temu nismo obvarovani slabotne vere, nezaupanja, strahu, bojazljivosti, skrbi, jeze, nejevolje, otožnosti, žalosti. To je življenje in bo tako tudi ostalo. Samo takega imamo.

Bog hodi vedno z nami
Samo eden nas lahko reši pred propadom. Samo eden, ki z nami tvega nov začetek. Eden, ki nas prime za roko in vse življenje hodi z nami.

Bog nas vodi k sebi
Bog nas drži za roko, da se ne potopimo. Drži nas na površju. On nas rešuje. Opogumlja nas. Stisne nas k sebi. Bog nam daje življenje. Cerkvi želim več zaupanja v Božji blagoslov. Blagoslavlja naj nas, tudi ko bomo krenili s poti. Tudi, če bomo postali prevzetni. Če bomo polni strahu pred temnim vsemirjem. Blagoslavlja naj nas tudi, ko ne bomo videli njegove odrešujoče roke, jo bomo pa čutili. Takrat naj bo čisto blizu nas in nas še tesneje privije k sebi.