17. nedelja med letom A

Jezusova vizija
Pred leti je izšla teološka knjiga: »Božje Kraljestvo na zemlji«, ki so jo teologi močno kritizirali. Avtor je videl Božje kraljestvo uresničeno le v Cerkvi Dejansko je Božje kraljestvo (ali Nebeško kraljestvo po Mateju), veliko več kot le Cerkev. To kraljestvo,je bila velika Jezusova vizija. Veliko je govoril o tem kraljestvu, torej o človeški skupnosti, v kateri bo vsakdo v moči Božje ljubezni druge sprejemal z. To kraljestvo je osrednja téma vsega njegovega oznanjevanja. Rad bi prepričal svoje verske in narodne sodobnike, da je to kraljestvo z njegovim prihodom že tu.
Podobe in prilike v njegovih govorih, kakor tudi vsa njegova karitativnost, osvetljujejo različne vidike. V tej luči je treba motriti tudi Božje kraljestvo in ga skušati doumeti. Ljudi vabi naj se prepustijo njegovemu oznanilu. Naj jih polnost Božjega kraljestva obogati in jih povsem prevzame.

Vse staviti na eno karto?
Ni treba biti zasvojen kvartopirec, da razumeš, kaj pomeni, da nekdo reče, da bo vse stavil na eno karto. Ta misel nas lahko prevzame, ko slišimo prvi dve od treh prilik, ki nam jih danes evangelij ponuja v premislek.
Strokovnjaki take primere imenujejo kar »dvojna prilika«. Prav to je njihov dejanski namen. Najprej evangelij predstavi reveža, dninarja, ki povsem slučajno na neki tuji njivi najde tam zakopani zaklad. Tako so v tistem času skrivali pred tatovi svoje dragocenosti potem, ko v zidu iz blata, skrivališče ni bilo več varno. Zaradi nekaj praznine v zidu, so tatovi zelo enostavno in preprosto ugotoviti lokacijo zaklada – s trkanjem po zidu.
Ko je ta človek ugotovil, kje je v zemlji skriti zaklad, je hitro prodal vso svojo dotedanjo lastnino. Tako je zbral dovolj denarja, da je z njim kupil to zemljišče in tako prišel do zaklada na tudi tedaj legalen način. Drugi pa je ob nakupovanjem biserov naletel na še posebno dragocen biser. Drugim je to zaradi površnosti očitno ušlo. Biseri so bili enako vredni kot zlato. Prodal je svojo zbirko biserov in kupil dragoceni biser.
Oba razodevata vestnost pri delu in instinktivno gotovost pri nakupih. Z enako odločnostjo se je treba vključiti v Božje kraljestvo, hoče reči Jezus. Vse izgube, ki jih zato utrpimo, se nam povrnejo obilno. Jezusu je v tem zelo blizu judovski rabin Leon Beack, ko pravi: »Kdor ima Božje kraljestvo, ima vse, in kdor ga nima, ta nima nič.«

Prezgodaj !?
Tretja prilika govori o ribiški mreži, ki zajame vsakovrstne ribe. Treba jih je najprej presortirati glede na velikost, okusnost in užitnost. Po tej priliki se zdi, da je edini kriterij, kdo sodi v Božje kraljestvo in kdo ne, le hrana, torej ribe. Biblična analiza pokaže, da je evangelist svojevoljno preusmeril tok celotno pripovedi hrano bolj kot bi pričakovali. Zdelo se mu je, da celotni pripovedi manjka nekaj več aktivnosti, dinamike. Zato si je dovolil ta trik in razširitev. Prvotno naj bi bilo zamišljeno, da so te besede predvsem Jezusov odgovor kritikom, češ da je v pripoved o Božjem kraljestvu vključil vse mogoče »tipe« ljudi: apokaliptične sanjače, premalo razmišljujoče vročekrvneže, tihe poljedelce, povrh tega pa še cestninarje in vlačuge, poštene državljane in neizobražene ljudi. Jezus ne odobrava takega ocenjevanja drugih. Sodba pripada le Bogu, ki bo vsakega posebej sodil poslednji dan. Ko evangelist oblikuje sporočilo pripovedi in celotno zgodbo, ima pred očmi krščanske skupnosti prvega stoletja. V tistem času še n bilo v Cerkvi delitve na ljudstvo (laike) in njihove voditelje (klerike). Kar zadeva Božje kraljestvo smo vsi na istem bregu. Kasnejša delitev ljudi je nastala pozneje, ko so se pojavile »množice vernikov«. Prej pa, kakor ribe v priliki, še niso bili »presortirani«. To so prinesli poznejši »krščanski časi«.

Živimo z vizijo?
Današnji »priliški trio« je mogoče doumeti le v okviru Jezusovega sporočila o Božjem kraljestvu. Težje pa je vse povedano uskladiti z današnjo miselnostjo. Današnjemu človeku je tuja opisana radikalnost. Razume jo kot možnost izbire pri redovnikih. Prilike nas vabijo k radikalnosti življenja, odnosov, življenjskih obdobij, kje je pač mogoče.