16. nedelja med letom A

Prijatelj ali sovražnik, ali oboje?

Le človek, ki je do drugih prijazen, je lahko pravičen človek. Tako je po Knjigi modrosti (1. ber.) Bog z besedo učil svoje ljudstvo. V tem ga ne more nihče presegati, pa naj si še tako prizadeva. Kako Bogu uspeva, da ostaja v prijateljstvu s človekom? Ali bi enako ravnal tudi, če bi imel možnost vse skupaj še enkrat na novo ustvarjati?? Pisec Knjige modrosti je očitno prepričan: Kar zadeva trajnost Božjega prijateljstva do človeka, nam ni treba biti prav nič v skrbeh.
„Ker pa“, tako govori izraelski vernik svojemu Bogu,”ker pa si gospodar moči, sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo. Zakaj kar koli hočeš, ti je mogoče. (Modr 12,18). Imeti ljudi za sovražnike – nič ni Bogu bolj tujega kot to – tega on ne more početi. Lahko je človek sovražnik – ne samo do ljudi, ampak tudi do drugih ustvarjenih stvari. Nasprotno pa z nenavadno lahkotnostjo in iznajdljivostjo mi naredimo Jezusa za svojega sovražnika.
Ta dejstva nam pokaže v zgodbi, ki nam jo evangelist pripoveduje danes. Nazorno nam izriše, kakšno škodo lahko povzroči zahrbtno sovraštvo. Ponoči pride sovražnik, poseje plevel med dobro seme, se odplazi proč in izgine. “Naj gremo in populimo plevel?” “Ja, ja, to je dobra ideja!” pravijo nekateri. Vendar gospodarja to ne prepriča. Dobro ve: Kdor vidi svoje odrešenje le v radikalnem distanciranju in begu proč od drugih, si pripravlja samo še večjo škodo. Gospodarju taka rešitev ni všeč. Izkušnje nam to potrjujejo.

Ni razloga za strah
Pri ocenjevanju drugih kar mimogrede, ne da bi opazili, prestopimo mejo.
Popolno odklanjanje drugega rado udari nazaj. Sovraštvo, ki ga gojimo do svojega sovražnika, v nas lahko povzroči ne le odpor, ampak postane še samo neozdravljiv zločest tumor. Ta nevarnost stalno ogroža celotno družbo, pa tudi posameznika, verska občestva, politike…
Biti sovražnik, to za Jezusa ni sprejemljivo. Njegovo notranje veselje tega ne dovoljuje. To veselje ga razpoloži, da se vedno znova čudi, neskončno čudi, neuničljivi zakonitosti rasti. To zakonitost je Bog položil v zrno, tudi v najmanjše seme, celo v gorčično zrno. Ta ustvarjalna moč je prevzela tudi gospodarja v priliki, tako da ji je bolj zaupal, kot môči plevela. Zato ne napove plevelu neposredne totalne vojne, da bi ga uničil. Mirno in suvereno pokaže na šibko stran takega predloga, ki bi bil verjetno všeč tudi mnogim današnjim vernikom: “Ne”, pravi, “da ne bi skupaj s plevelom, poruvali tudi pšenico!”
Postavlja se vprašanje: Kako daleč moram iti, ali smem iti, v boju z zlom? Ali bi imel kdo kaj od tega, če bi boj proti zlu, ki je v vas, prerasel v boj proti vam? In dalje: Kaj je treba storiti, v kolikor je to sploh mogoče, da bi zlu preprečili povzročanje še dodatne škode? In kako potem dalje? Gospodar v Jezusovi zgodbi plevela ne ustavi, niti ne omeji škode. Nasprotno. Zavrača predlagano zaporedje delovanja in namerno odlaša z lastno dejavnostjo. S tem pa ustvarja prostor za rast in zorenje! Vse do žetve. Gospodar ne računa toliko na učinkovitost svoje dejavnosti, ampak zaupa, da je moč rasti v semenu močnejša od plevela. Bolj kot sebi, zaupa prihodnji žetvi. On ve, da tej nihče ne bo mogel uiti. Za končni uspeh daje zagotovilo nekdo, ki je močnejši in ga Jezus preprosto imenuje: “Gospod žetve” (Mt 9,38).

Pomočniki pri žetvi
Zaupanje v Gospoda žetve je bila in ostaja dalje Jezusova moč. Razočaranje in nemoč, katerim je bi izpostavljen v svojem življenju, niso mogle premagati te gotovosti. Današnja prilika nas vabi, da tudi mi molimo z besedami iz knjige Modrosti (12,18-19): “Ti pa si gospodar moči, zato sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo. Zakaj kadar koli hočeš, ti je mogoče. S takim ravnanjem si svoje ljudstvo poučil, da mora pravični biti prijatelj ljudi. Svojim otrokom vlivaš veliko upanje, ker daješ po grehu čas za kesanje.”
Dobro seme, posebej tisto, ki ga bomo vsejali v zemljo, naj nam da pogum, da obnovimo zaupanje v Gospoda žetve. Bodimo ves čas dobra njiva, pripravljena za dobro seme!