Brigita Perše in Peter Kvaternik

 

Objavljeno v: Dekanijski pastoralni dan 2004. Duhovništvo in redovništvo, Ljubljana 2004, 78-93. 

 

A. Duhovniki v Cerkvi na Slovenskem od 1983 do 2003[1]

 

V pričujočem prispevku prikazujemo število slovenskih fantov, ki so v zadnjih enaindvajsetih letih sledili Božjemu klicu v duhovniški stan.

 

a. Število duhovnikov

 

Leta 2003 je bilo v Cerkvi na Slovenskem 1.181 duhovnikov, od teh je bila skoraj četrtina redovnih (269). Ljubljanska in mariborska škofija sta imeli vsaka zase več škofijskih duhovnikov, kot je bilo vseh redovnih duhovnikov v Sloveniji (prim. Graf 1).

 

Graf 1: Število duhovnikov v Cerkvi na Slovenskem od 1983 do 2003  Graf je med pripetimi datotekami!

 

V zadnjih dvajsetih letih (1983–2003) se je število duhovnikov zmanjšalo za 114, kar pomeni, da je bilo v povprečju vsako leto skoraj 6 duhovnikov manj; leta 2003 je njihovo število prvič padlo pod 1.200. Zmanjševalo se je le število škofijskih duhovnikov, medtem ko je število redovnih ostalo skoraj nespremenjeno – opazna je celo rahla tendenca navzgor (prim. Graf 1). Največji upad škofijskih duhovnikov sta zabeležili ljubljanska (13,5 %) in koprska škofija (12,4 %), mariborska pa polovico manjšega (7,6 %).

Ljubljanska nadškofija v zadnjih dvajsetih letih kljub 13,5 % zmanjšanju števila škofijskih duhovnikov »primanjkljaja« dejansko ni občutila, saj je bil ta opazen predvsem pri starejših v tujini živečih škofijskih duhovnikih. Ljubljanska nadškofija je imela leta 1983 kar četrtino škofijskih duhovnikov v tujini (123).[2] Večina izmed njih je v tujino zbežala takoj po drugi svetovni vojni. Njihova starost je bila v obravnavanem obdobju visoka in prav zaradi tega tudi smrtnost.[3] Zmanjšanje števila škofijskih duhovnikov je najbolj občutila koprska škofija (12,4 %), saj se je zmanjšalo število škofijskih duhovnikov, živečih na njenem teritoriju.

 

b. Starostna struktura duhovnikov

 

Za lažje razumevanje trenutnega položaja duhovnikov v Cerkvi na Slovenskem smo analizirali starostno strukturo škofijskih duhovnikov in ugotovili, da je bila leta 2000 njihova povprečna starost 55 let in 2 meseca.[4]

 

Graf 2: Starostna piramida škofijskih duhovnikov leta 2000

 

Leta 2000 je bilo največ škofijskih duhovnikov med 46. in 58. letom starosti (prim. Graf 2) – 1. januarja 2004 je bila obravnavana skupina duhovnikov stara že od 50 do 62 let. Zanimalo nas je, zakaj je tako številčna, zato smo raziskali gibanje števila novomašnikov v Cerkvi na Slovenskem od druge svetovne vojne dalje (prim. Graf 3).

 

c. Novomašniki

 

Graf 3: Novomašniki v Cerkvi na Slovenskem od 1945 do 2003[5]

 

Po drugi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem vsako leto do leta 1967 povprečno 20 novih maš. V sedemdesetih letih je sledilo obdobje izjemno velikega števila novomašnikov, ko je bilo vsako leto povprečno 50 novih maš (izvzeto je le leto 1978, ko se je posvečenje preneslo s 5. na 6. letnik Teološke fakultete). Največ novomašnikov je bilo leta 1973 in to kar 56 (prim. Graf 3). »K vzrokom za porast zanimanja za duhovništvo lahko prištejemo tudi koncil, dogajanje okrog njega in sprostitev po dolgem obdobju hude represije na družbenem področju.«[6] Število novomašnikov je nato padlo in se v zadnjih dvajsetih letih bolj ali manj ustalilo pri povprečju 22 novomašnikov – od tega 7 v ljubljanski nadškofiji, 5 v mariborski, 2 v koprski škofiji, 8 pa iz redovniških vrst. Vsak tretji novomašnik (36 %) je bil torej iz redovne skupnosti.

V zadnjih dvajsetih letih (1983–2003) se je dvignila povprečna starost novomašnikov v Cerkvi na Slovenskem, in sicer za dobri dve leti – leta 1983 so bili novomašniki v povprečju stari 26,7 let, leta 2003 pa že 28,9 let.[7] Redovni novomašniki so bili v proučevanem obdobju od škofijskih v povprečju starejši za dve leti,[8] kar je zaradi noviciata tudi pričakovano.

 

d. Pogled v prihodnost

 

Številke ne povedo vsega, pomagajo pa nam, da zaslutimo breme obstoječega stanja in z zaupanjem v Božjo dobroto gremo naprej in velikodušno delamo za nove duhovniške in redovniške poklice.[9]

 

Če bo letno število novomašnikov ostalo na ravni zadnjih enaindvajsetih let, to je povprečno 22 novomašnikov na leto, potem bo v Cerkvi na Slovenskem nastopilo »sušno« obdobje čez približno petnajst let. V tem času se bo število duhovnikov iz leta v leto naglo krčilo, kar bo trajalo kakšno desetletje. To obdobje bo zahtevalo spremembe po župnijah – kar nekaj župnij, ki so v upravi škofijskih duhovnikov, bo ostalo brez duhovnika.

V prihodnjih petnajstih letih bi moralo v Cerkvi na Slovenskem priti do porasta števila novomašnikov, podobno kot je bil v sedemdesetih letih preteklega stoletja, sicer bo čez dve desetletji približno četrtino manj aktivnih škofijskih duhovnikov.

 

 

B. Redovnice v Cerkvi na Slovenskem leta 2000

 

Žensko redovništvo je imelo v zgodovini slovenskega naroda pomembno vlogo in jo ima tudi danes, zato si zasluži veliko pozornosti.

 

a. Število redovnic in ženskih redov[10]

 

Leta 2000 je bilo v Cerkvi na Slovenskem 1.136 redovnic, od katerih je skoraj tretjina živela in delovala izven matične domovine (334). Delovale so znotraj devetnajstih različnih redovnih skupnosti.[11] Daleč najštevilčnejše so bile hčere krščanske ljubezni ali usmiljenke s 312. redovnicami, šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja z 230. ter Marijine sestre čudodelne svetinje s 108. redovnicami. Poleg omenjenih redov so imele več kot petdeset redovnic tudi hčere Marije Pomočnice (salezijanke), notredamke, uršulinke ter frančiškanke brezmadežnega spočetja.

 

Graf 4: Število redovnic v Cerkvi na Slovenskem v redovnih skupnostih leta 1978 in 2000

 

V dvaindvajsetih letih od 1978 do 2000[12] se je skupno število redovnic v Cerkvi na Slovenskem zmanjšalo za dobro tretjino (639). To pomeni, da je bilo v obravnavanem obdobju vsako leto v povprečju skoraj 30 redovnic manj. Največ redovnic je izgubila najštevilčnejša redovna skupnost, skupnost usmiljenk, ki se je v dvaindvajsetih letih zmanjšala s števila 622 na 312 redovnic (prim. Graf 4). Dva redova, ki sta leta 1978 v Cerkvi na Slovenskem še delovala in živela, sta izginila. – To sta bili družba sionskih sester[13] in družba služabnic malega Jezusa,[14] na novo pa so se pojavile klarise, skupnost Loyola in misijonarke ljubezni.

 

b. Starostna struktura redov

 

Podobo o ženskem redovništvu si težko ustvarimo le na osnovi podatkov o njihovem številčnem stanju, zato smo analizirali tudi njihovo starostno strukturo in ugotovili, da je bila leta 2000 povprečna starost slovenskih redovnic že 63,9 let.

 

Graf 5: Povprečna starost redovnic leta 2000

 

Le v osmih skupnostih od devetnajstih so bile sestre v povprečju mlajše, in sicer Marijine sestre čudodelne svetinje, frančiškanke Marijine misijonarke, uršulinke, salezijanke, karmeličanke, misijonarke ljubezni, skupnost Loyola in klarise (prim. Graf 5). Za klarise, skupnost Loyola in misijonarke ljubezni je podatek pričakovan, saj so te skupnosti (ponovno) zaživele v Cerkvi na Slovenskem v zadnjih petindvajsetih letih.[15]

 

Graf 6: Starostna piramida redovnic leta 2000[16]

 

Leta 2000 je bilo glede na letnik rojstva največ redovnic starih 87 let. Preseneča nas, da je najštevilčnejša skupina redovnic stara med 78 in 90 let (prim. Graf 6).[17] To je ostanek predvojne generacije redovnic, ki nam v starostni piramidi kaže, kako močno je bilo v tistem obdobju žensko redovništvo na Slovenskem. Po drugi svetovni vojni se je za žensko redovništvo začela trnova pot. Komunistični oblasti so postale kamen spotike, ki ga je bilo treba čimprej razbiti in odstraniti. Dne 8. marca 1948 je bil izdan odlok, da morajo vse usmiljenke odložiti redovne obleke in pretrgati zvezo s predstojniki ali pa zapustiti bolnice, v katerih so delovale. Drugim redovnim skupnostim so bili odvzeti internati, šole, zavodi … Cilj teh ukrepov je bil redovnicam odvzeti možnost delovanja.[18]

 

Graf 7: Število novink v Cerkvi na Slovenskem od 1945 do 2003[19]

 

V času »babilonskega izgnanstva« pa vse do danes se je za redovniški poklic odločalo malo deklet – povprečno 10 na leto. Rahel porast zanimanja za redovniški poklic je moč zaslediti v obdobju šestdesetih let od 1959 do 1970, to je v obdobju okrog drugega vatikanskega koncila, ko je vsako leto pristopilo k redovnicam v povprečju nekaj nad 20 deklet – največ leta 1964, kar 36 (prim. Graf 7). Število novink je nato zopet padlo in se bolj ali manj ustalilo pri povprečju desetih; od teh jih je ostalo v Sloveniji osem, dve pa sta odšli v tujino. Dekleta so vstopila v red povprečno pri štiriindvajsetih letih; tiste, ki so odšle v tujino, pa leto dni prej.

Redovne skupnosti v Cerkvi na Slovenskem so se od druge svetovne vojne iz leta v leto starale in so bile številčno do danes vedno manjše. V preučevanem dvaindvajsetletnem obdobju so se številčno okrepile za več kot deset članic le salezijanke, skupnost Loyola, frančiškanke Marijine misijonarke, karmeličanke in klarise (prim. Graf 4). Izjema so uršulinke, ki imajo kljub številčnemu upadanju zadnja leta največ novink. Včasih jih je bilo veliko več, zato sorazmerno stalen pritok novink zadnjih nekaj let ni mogel v celoti zapolniti praznine, ki je nastopila zaradi smrtnosti v njihovi skupnosti.

 

c. Pogled v prihodnost

 

Leta 2000 je bilo vseh redovnic v Cerkvi na Slovenskem 1.136 (802 doma in 334 v tujini), kar je ravno toliko, kot jih je dvaindvajset let pred tem delovalo samo na Slovenskem (1.134 doma in 641 v tujini). Najštevilčnejša skupnost pred drugo svetovno vojno, skupnost usmiljenk, se močno krči. V dvaindvajsetih letih se je njihovo število zmanjšalo kar za polovico, njihova povprečna starost pa se je povečala za dobra tri leta. – Iz dosegljivih podatkov ugotavljamo, da karitativne redovne skupnosti deklet očitno ne privlačijo več tako kot nekoč, bolj so privlačne skupnosti z vzgojnim (salezijanke in uršulinke), misijonskim (frančiškanke Marijine misijonarke) in kontemplativnim poslanstvom (klarise in karmeličanke).

Področje ženskega redovništva v Cerkvi na Slovenskem se zdi skrivnostno, k čemur veliko pripomore njihova teritorialna omejenost na samostan. Ker v mnogih župnijah niso navzoče, jih številni verniki niti ne poznajo. Dekleta se težko odločijo za vstop v redovno skupnost, za katero niso še nikoli slišala oziroma z njihovimi predstavnicami še nikoli niso prišla v oseben stik. Duhovniki za poznavanje ženskega redovništva lahko veliko naredijo že s tem, da župljane obveščajo o njihovih dejavnostih (tečajih, duhovnih vajah …), posredujejo njihovo predstavitveno gradivo, jih povabijo v župnijo in jim omogočijo, da same spregovorijo o svojem poslanstvu … Letni priliv novink bi v prihodnje moral biti nad ravnijo zadnjih petindvajsetih let, to je več kot deset novink na leto, sicer bo število redovnic v Cerkvi na Slovenskem še nekaj desetletij v upadanju[20] – vsaj toliko časa, dokler ne bo tuzemskega bivanja zapustila predvojna in »koncilska« generacija …